V Svetem pismu najdemo veliko prispodob, ki želijo razložiti, neko božje delovanje ali pa želijo neko resnico samo približati temu našemu načinu bivanja. Velikokrat se namreč zgodi, da dobra odločitev ne izhaja iz tega, kar opazimo na prvi pogled, ampak moramo življenje najprej premisliti, prepoznati v podobah in šele potem bomo razumeli. Podobe nam tako približajo neko resnico, ki bi jo sicer težko razumeli.
Ena najznamenitejših podob je ta, da je Cerkev Kristusova nevesta. Ta podoba je čudovita. Ta podoba prenavlja naše gledanje na Cerkev in vero. Če rečemo, mi smo verniki, Jezus pa je naš Bog je to lepo, a ne pove vsega. Jezus z nami vstopa v odnos, kakor ženin ljubi nevesto. Če ženin res ljubi nevesto jo s svojim življenjem posveti in tudi sam prejema posvečenje od neveste. Za svojo nevesto se daruje, in tudi ona se daruje zanj, toda oba se darujeta vsak na svoj način - drugače, ker nista enaka. Podoba Jezusa, ki je ženin nevesti Cerkvi pove, da je Jezus res Bog in zato je nad nami, toda v ljubezni postaja nam enak; Jezus se je sam odločil, da nas bo ljubil tako, da bo postal podoben nam in tako živel z nami. Ta podoba, ki jo srečamo v pismu apostola Pavla pa govori tudi o možeh in ženah tega sveta. Če se mož in žena ljubita tako, kot Kristus ljubi Cerkev, ju to osrečuje.
158. Zakaj Cerkev imenujemo Kristusovo nevesto?
Zato, ker je Gospod sam sebe označil kot "ženina" (Mr 2,19), ki je ljubil Cerkev in si jo je pridružil z večno zavezo. Kristus je dal zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in "jo posvetil" (Ef 5,26) ter naredil za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem ko izraz "telo" opozarja na enoto "telesa" z udi, izraz "nevesta" poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.
