Cerkev doživljamo kot skupnost Jezusovih učencev, ki se zbira v božjem imenu. Toda največkrat to pomeni, da je to srečanje ljudi, ki jih bolj ali manj poznamo in se srečujemo ob nedeljah.
Cerkev prvih stoletij se je redno srečevala v manjših skupnostih, ki so se dobro poznale med seboj. Te majhne skupnosti so bile izjemno pomembne za življenje Cerkve. Cerkev ni bila nekaj množičnega, brezimnega, ampak so ljudje vedeli, koga bodo srečali ob obisku Cerkve. Prvotno so se zbirali po domovih, lomili kruh in poslušali božjo besedo. V tem so čutili, da je Kristus z njimi in jih spremlja na poti življenja. Za njih so bile Jezusove besede uresničene in dobro so si predstavljali, kaj je Jezus mislil, ko jim je obljubil, da se bo z njimi srečeval ravno v skupnosti Cerkve. Sebe so čutili kot novi Izrael, vedeli so, da se ima Cerkev svoj začetek v Jezusovem vstajenju in so sami začeli biti deležni te srečne skupnosti takrat, ko so se ji pridružili. Cerkev prvih učencev je že živela polnost vere.
Tudi mi lahko doživljamo enako božjo bližino kot jo je doživljala prva Cerkev. Naša naloga pa je, da se poglabljamo v svete skrivnosti. Morda je danes vero težje razumeti kot pomemben del tega sveta, kot je bilo to včasih. Toda to ne pomeni, da naša vera nima mesta v tem svetu in v tem času.
149. Kakšen je izvor in dovršitev Cerkve?
Cerkev najde izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh odkupljenih.
