Prvo berilo današnje nedelje je vzeto iz sirahove knjige. To je ena od modrostnih knjig Svetega pisma, ki odgovarja na najgloblja človekova vprašanja. Knjiga je razdeljena na zbirke izrekov, ki so zbrani po tem, o kakšni temi govorijo. Osrednja in najpomembnejša tema te knjige je modrost. Modrost je tudi prva tema s katero se začne Sirahova knjiga in tudi naš odlomek govori o njej. Če se Sirahova knjiga na začetku sprašuje, kakšen je izvor modrosti, pa se v našem odlomku v 24. poglavju sprašuje, kaj sploh je to modrost in kako se modrost kaže v svetu. Odlomek, ki ga prebiramo to nedeljo je napisan tako kot bi bila modrost samostojna oseba, ki se sprašuje o sami sebi.
Najprej pade v oči ugotovitev, da modrost poveličuje sama sebe. In res je tako. Če je modrost prava in resnična, ne potrebuje utemeljitve od zunaj, ampak je sama uteljena v sebi. Na ta način spoznamo, da je modrost že nekakšna sled Boga. Da bi modrost lažje opisala sama sebe in svoje delovanje, pa uporabi podobo stvarjenja in vsega ustvarjenega. V ustvarjenih stvareh se modrost kaže kot popolnost ustvarjenega. Stvarjanje je za svetopisemskega človeka popolno dejanje Boga. Kljub temu, da v svetu obstajajo pomanjkljivosti, pa je vendarle stvarjenje jasno znamenje, da Bog v polnosti izkazuje svojo ljubezen in jo izkazuje človeku. Modrost za svetopisemskega človeka ni neka misel, ideja ali ideologija. Modrost je vedno nekaj, kar je del življenja in kar se v življenju tudi preverja, čeprav ne potrebuje dokazov.
Modrost pa se ne izkazuje samo v stvarjenju, ki je čisto delo stvarnika. Izkazuje se tudi v človeštvu in človeški zgodovini. Tako današnji odlomek govori tudi o tem, da se je modrost naselila v življenju izvoljenega ljudstva. Kako težko človeka delovanje in človeško zgodovino vidimo kot nekaj, kjer se razodeva modrost kot božja sled. Pa vendar je tudi to način, kako se Bog razodeva.
Današnji psalm 147 govori o tem, kako je Bog v vsej svoji dobroti spregovoril v zgodovini. V vsakem trenutku življenja in ljudstva Bog sodeluje in človeka drži pokonci. Vabljeni smo, da bi prepoznavali njegovo ljubezen. Če pogledamo na ustroj človeškega telesa in na njegovo naravo se zavemo, da je izza vsega tega neka moč, ki drži vse v bivanju. Če pomislimo, koliko pogojev mora biti izpolnjenih, da v vesolju v katerem veljajo zelo ostre razmere le nekaj minut preživi en sam človek, potem vemo, da je naša življenje in okolje zares čudovito in z ljubeznijo ustvarjeno.
Ko opazujemo tok zgodovine ali samo čas v katerem smo, zelo lahko prepoznamo, da naše življenje kar hitro zapade v pesimizem. Če spremljamo dogajanja v svetu se nam kaj kmalu zazdi, da je svet propadljiv in zapleten ter morda ne tako svetopisemsko popoln. Velikokrat pa, ko opazujemo človekovo delovanje se nam zazdi, da je človek še najbolj nepopolno bitje. Še bolj od človeka se nam zdijo dobre živali, saj storijo kaj hudega samo takrat, ko morajo skrbeti ali braniti svoje življenje. Človek drvi v brezno pesimizma in ne ve, kako naj bi se iz njega rešil.
Zato je svetopisemsko besedilo, ki je vzeto iz pisma apostola Pavla Efežanom nekaj edinstvenega. To besedilo govori o tem, da je človek ustvarjen po podobi Boga. V njem so čudovite prvine dobrega božje ljubezni. Človek ja ustvarjen kot dober in svet. Tudi kasnejše napake in grehi tega ne morejo spremeniti. Človek ostaja svet in poln modrosti, ostaje nekdo, ki je deležen razodevanja živega Boga. Bog se razodeva po njem in zanj.
Kot najbolj čista in lepa sveta zgodovina pa je začetek Janezovega evangelija. V začetku je bila beseda nam vedno znova zazveni v ušesih kot globina in lepota razodevanja Boga. Bog si najde pot v človeštvo in zaživi med nami kot polnost in upanje.
